Ampak on je večji od mene

Želim si, da bi dobil en evro vsakič ko mi kak začetnik reče “Ne morem narediti te tehnike: on je večji od mene!”.

1798611_632919753423109_1445187217_n
Continue reading

Posted in aikido, borilne veščine, samoobramba | Tagged , | Leave a comment

“Rekli so mi, da Aikido ni za ženske”

Ena mojih učenk je prej trenirala Aikido pri neki drugi organizaciji – pa je nehala hoditi tja, med drugim zato, ker ji je eden od inštruktorjev rekel, da Aikido ni za ženske.

Malo je stvari, ki bi me bolj razjezile, kot tako butaste izjave.

103_0990
Continue reading

Posted in aikido, borilne veščine | Tagged , , | Leave a comment

Ampak jaz sem nerodna

Vsake toliko časa naletim na ljudi, ki mi pravijo, da bi radi začeli trenirati, da se želijo naučiti samoobrambe, ampak da so “preveč nerodni”.

clumsy

Continue reading

Posted in samoobramba, Uncategorized | Tagged , , | Leave a comment

A ti si že kdaj koga nalomil?

Zadnjič me je v službi kolega prosil, da mu pokažem kako tehniko.

To je zelo kočljiva zahteva, saj ne moreš pokazati kar katerekoli tehnike. Veliko tehnik, ki jih pri Aikidu učimo, zahtevajo oblazinjena tla, ali nasprotnika, ki zna varno pasti. Brez tega lahko pride do poškodbe. Da bi prišlo do poškodbe pri tem, ko  nekomu želiš samo pokazati tehniko, je seveda popolnoma nesprejemljivo, v službi pa sploh.

Pokazal sem mu sankyo (ali kot nekateri temu v šali pravijo “twist and shout”), ker znam tam dobro nadzorovati, koliko moči je potrebne da boli ravno prav in ne preveč. Kolega je prestal bolečino tako, kot sem pričakoval. Ko si je nehal masirati roko, mi je zastavil vprašanje iz naslova.

Odgovoril sem mu, da ne – ampak mislim, da ni razumel vsega, kar sem s tem odgovorom hotel povedati.

Aikido je veščina, kjer se učimo ustaviti napadalca z minimumom sile. To ne pomeni, da napadalca ne bo bolelo, celo zelo bolelo. Skušamo pa se izogniti (razen kadar gre zares za nohte) tehnikam, ki bi povzročile trajne poškodbe.

Med treningom, ko lahko vadimo nevarne tehnike, vedno pazimo drug na drugega. Napadalec (uke) pazi na metalca (nage-ja) in obratno. In seveda, oba pazita vsak nase. Le tako se lahko učimo uporabljati tehnike, ki bi sicer lahko bile nevarne. V aikidu vedno pazimo, da učenca ne izpostavimo tehnikam, ki bi bile zanj nevarne. Barvni pasovi ne pomenijo samo, da je nekdo položil toliko in toliko izpitov, temveč tudi, da je dovolj dober, da lahko proti njemu varno uporabimo določeno tehniko – ali pa da ni, in da moramo torej tehniko proti njemu izvesti nežno, pazljivo in mogoče tudi zelo počasi.

Pred leti, ko sem bil še moder pas, mi je drug kolega pokazal nož in rekel: “Saj vi trenirate tehnike proti nožu, ali ne?” “Res jih”, sem mu potrdil, in mu potem povedal čisto po pravici, “ampak jaz še nisem dovolj dober, in lahko bi se zgodilo, da ti pri tem zlomim roko”. Pogledal je v nož, potem pa ga zaprl in ni prosil za demonstracijo…

Če bi me kdo napadel nepričakovano, bi se lahko zgodilo, da bi reagiral prehitro in ga pri tem poškodoval. Bi pa mi bilo žal in moj učitelj bi mi najbrž naložil vaje, ki bi mi pomagale kontrolirati napad. Za tretjo stopnjo črnega pasu (do katere mi še manjka kar nekaj let) v naši organizaciji pričakujejo, da boš pokazal popolno obvladovanje nasprotnika. To v situaciji v doju pomeni ne samo, da med tehniko nasprotnik ne more narediti ničesar, s čemer bi se tehnike ubranil, temveč tudi, da znamo nasprotnika zvabiti v napad, ki nam v tistem trenutku ustreza.

Situacija na ulici je seveda popolnoma drugačna od situacije v doju in takrat ni mogoče zagotoviti enake varnosti za napadalca. Ampak veščine, ki prispevajo h kontroli med treningom in na izpitu, pomagajo tudi pri napadu na ulici.

Edinkrat, ko me je nekdo dejansko napadel, sem situacijo zaključil brez kake poškodbe, na eni ali na drugi strani. Ampak napadalec se je naučil, da se me ne splača napadati, in da grožnje z nasiljem name ne delujejo.

Ne, nikogar še nisem nalomil. In če kdaj koga bom, bom krepko razmislil, zakaj je do tega prišlo, katere napake sem naredil in se potrudil dodati v svoj trening elemente, s kateremi bom dosegel, da bom naslednjega napadalca ustavil, ne da bi ga nalomil.

Posted in borilne veščine, samoobramba | Tagged | Leave a comment

Seminar samoobrambe

Naslednji tečaj samoobrambe za nenasilne ljudi bo v soboto 19.3. v prostorih Sadhana joge na Viču, v Ljubljani. (Ker je število udeležencev omejeno, se prosim prijavite čimprej).

So ljudje, ki mislijo, da je obisk tečaja samoobrambe vse, kar potrebujejo da bodo varni vse življenje. To seveda ni res. Tak seminar je prekratek, da bi vam dal kaj več kot osnovna orodja, ki jih potem lahko začnete razvijati.

V treh urah pokrijemo načela “predvidi, prepreči, prekini, premagaj”, in spoznamo, kako se da ta načela uporabiti v različnih situacijah in za spopad z različnimi nevarnostmi, od človeških (žeparji, pretepači, posiljevalci), do drugih (požar, poplava, potres). O pripravi na požar lahko recimo povemo le, o katerih stvareh je treba razmisliti, preden do požara pride (ali da se ga sploh prepreči) in naštejemo nekaj stvari, na katere je treba paziti med požarom. Toda, če ne boste, ko boste prišli domov, po teh obrisih naredili premisleka, ki je prikrojen za vaš dom in vašo specifično situacijo, potem ste na tečaju zapravljali čas.

Enako velja za pripravo na konflikte z drugimi ljudmi.

Ker se ne da vseh konfliktov predvideti ali preprečiti, na vsakem seminarju večino časa porabimo za vaje, kako konflikt prekiniti (psihološko ali fizično) oziroma kako v njem z minimumom nasilja zmagati.

Vaje, ki se jih učimo se izbrane in prirejene izmed tehnik Aikida. Seveda v tri urnem tečaju še zdaleč ne moremo pokriti vseh, le najenostavneše reakcije na bolj verjetne napade.

Ni verjetno, da bi komu prišle v kri po tako kratkem tečaju, Glavni namen je zato, da razumete, kako se je mogoče upreti močnejšemu nasprotniku, kateri ukrepi ali gibi vam bodo pomagali prekiniti napad.

Če pa želite res postati varni, vam morajo obrambne tehnike priti v kri in edini znan način za to so redni treningi. V istih prostorih, na Viču, poteka vsako sredo in petek tudi reden trening Aikida, pač za tiste, ki jim je bil uvodni tečaj dovolj všeč, da bi želeli (ali želele) spoznati te veščine bolj podrobno.

Posted in borilne veščine, samoobramba, tečaji | Tagged , , , , , , , | Leave a comment

Zakaj sem izbral Aikido

V enem od prejšnjih člankov sem že napisal, da je najboljša borilna veščina tista, ki vam je dovolj všeč, da jo redno vadite. In pri tem še vedno vztrajam. Še tako učinkovita borilna veščina vam ne bo dosti pomagala, če boste o njej le brali, ali če vam jo nekdo nekajkrat pokaže, potem se pa z njo ne ukvarjate.

Od vseh borilnih veščin, obrambnih veščin, borilnih športov ali kakorkoli jim že rečete, sem zase izbral Aikido.

Prvo, kar sem opazil pri treningih je bilo, da v dobrih Aikido klubih vsi ki trenirajo pazijo eden na drugega in začetnike mečejo le toliko, kot znajo začetniki padati. Ko sem kot bel in rumen pas hodil po seminarjih, sem hitro videl, da me naprednejši aikidoke mečejo nežno, čeprav so druge metali močno. Močneje so me začeli metati šele, ko so videli, da znam varno pasti. To, da pri treningu Aikidoke vedno pazijo na svojega partnerja (in na druge na blazinah)se zelo razlikuje od treningov pri nekaterih drugih športih, kjer je atmosfera bolj tekmovalna in manj prijateljska.

Druga stvar, ki sem jo opazil, je bila, kako so nas učili paziti nase. Ker Aikido ni šport, ne pozna koncepta “tega nasprotnik ne bi naredil, ker bi ga sodnik diskvalificiral”. V Aikidu pričakujemo, da nas bo nasprotnik napadel na vsak možen način, zato se varujemo tudi pred takimi stvarmi, kot je brca v glavo, ko smo na tleh. Pri treniranju športov tega ne počnejo, ker je zanje to izguba časa. Pri športu je važno tisto, kar prinese točke, ne tisto, kar se lahko zgodi v realni situaciji.

Tretje: pri Aikidu se učimo pravilno padati. To pride prav ne samo takrat, ko vas nasprotnik vrže (kar počnemo na treningih) temveč tudi takrat, ko nam v vsakdanjem življenju spodrsne ali zaradi česa drugega izgubimo ravnotežje. Kot je rekel eden mojih učiteljev: Mnogim od vas se ne bo nikoli zgodilo, da vas kdo napade. A vsak človek pade, v povprečju enkrat vsakih deset let. Če pademo pravilno, si lahko prihranimo marsikateri zlom ali podplutbo. Kar nekaj aikidok poznam (obeh spolov) ki so nenadoma padli na ledu, na rolerjih, ali iz kakega drugega razloga – instinktivno padli prav in se pobrali veliko manj potolčeni, kot bi to kdo pričakoval.

Četrta stvar: pri Aikidu se učimo, da se moraš (tudi ko izvajaš tehniko) ves čas zavedati okolice. Pri treningu je to pomembno ker moraš vedno paziti, da boš svojega partnerja vrgel varno – in ne recimo v zid, ali v nekoga drugega. Navade, ki jih s tem pridobiš pridejo mnogokrat prav – ne samo v primeru konfliktnih situacij, temveč tudi, na primer, med vožnjo. Če se zavedaš, kje so automobili okrog tvojega, lahko pravilno reagiraš, ko se kaj zgodi na cesti pred teboj.

Peta stvar: boj z večimi nasprotniki je sestavni del naprednega treninga Aikida. Konfliktna situacija izven treninga se hitro lahko prelevi iz konflikta z eno osebo v konflikt z večimi nasprotniki.

Ne pričakujte, da boste na nekaj takega pripravljeni takoj ko začnete trenirati. V prejšnjih dveh člankih, ki sta se ukvarjala z spopadi z večimi nasprotniki sem že omenil, da moramo za uspešen spopad z večimi nasprotniki biti dovolj dobri, da z enim nasprotnikom opravimo v eni, največ dveh sekundah. Vse, kar se pri Aikidu učimo, pride prav pri spopadu z večimi nasprotniki – na izpitu za prvo stopnjo črnega pasu moraš opraviti s 4 napadalci naenkrat.

Šesta, in za moje pojme zelo pomembna stvar je, da se način treninga, kjer vsak pazi na svojega partnerja (ukeja, torej napadalca) in ga varuje pred poškodbami, pomaga k razvoju dobrih odnosov med ljudmi v doju. Bil sem na že seminarjih, kjer nisem ob vstopu v dvorano poznal nikogar – ampak po prvi uri treninga sem imel znance, za katere sem vedel, da so dobri ljudje (ker sem to začutil po tem, kako so izvedli tehniko, ko sem jih napadel).

Aikido ni za vsakogar. Res je prilagojen temu, da ga lahko izvajajo tako šibki kot močni ljudje, toda nekaterim ljudem Aikido ne ustreza po temperamentu. Kdor se želi le naučiti kako čimhitreje nekoga “razbiti”, mu bo na treningih Aikida hitro postalo dolgčas.

Kdor pa želi uporabljati Aikido kot orodje razvoj samodiscipline in/ali kot orodje za prekinitev konflikta, pa bo na vsakem treningu našel nekaj zase.

Posted in borilne veščine | Tagged , | 2 Comments

Tek in reševanje življenj

Moj prijatelj Domen piše o teku maratonov in je napisal zanimiv članek o tem, kako lahko s tekom rešujemo ne samo svoje življenje, temveč tudi življenje drugih – na način, ki nima veliko opravka s samoobrambo, ima pa s predvidevanjem in preprečitvijo slabih dogodkov.

Njegov članek si lahko preberete na http://marathon.blog.siol.net/2011/02/05/kako-bi-s-tekom-resevali-zivljenja/

Bodite varni in če tečete ponoči, nosite kresničko ali svetleče trakove – še raje pa oboje.

Posted in Uncategorized | Leave a comment

Pištola ni čarobna palica

Nekateri ljudje mislijo, da če bi imeli pištolo, se jim ne bi bilo treba ničesar več bati. Da to ni res, najlažje dokažemo na primeru.

Poglejmo nedavni napad na kongresnico Giffordovo. Ne bom zahajal v politično ozadje, niti špekuliral o motivih najverjetneje duševno motenega napadalca, ampak se samo ozrl na dejstva, ki zadevajo okoliščine. Če govorim o tem kaj je napadalec “naredil narobe” ali “naredil prav” govorim samo s stališča nekoga, ki je v spopadu, niti slučajno pa tega napada ne odobravam.

Poglejmo dejstva: Napadalec je stopil h kongresnici, jo od blizu ustrelil v glavo in potem začel streljati v množico. Vsega skupaj je ubil šest ljudi in jih ranil trinajst. Ko mu je zmanjkalo nabojev, je hotel zamenjati šaržer v svoji pištoli in takrat so ga ljudje v množici razorožili, obvladali in na njem dobesedno sedeli, dokler ni prišla policija.

Mislim, da se iz tega lahko naučimo kar nekaj stvari, ki veljajo tako za situacije, kjer en človek s pištolo napade množico, kot takrat, ko se človek s pištolo brani napada množice.

Prvič, tudi če imaš v roki pištolo in pred seboj neoborožene ljudi, ne smeš pozabiti na načela spopada z večimi nasprotniki – nikoli ne smeš dopustiti, da nasprotnikom, ki te lahko dosežejo, obrneš hrbet.

Drugič, res je, da te ljudje s katerimi se spopadaš, težko premagajo, dokler nanje streljaš, toda ko ti zmanjka streliva, je pištola uporabna približno toliko kot zmerno velik kamen: z njo lahko koga sicer udariš po glavi, ampak tvojega dosega nič več ne poveča, kot ga je prej.

Nekatere policijske šole in nekatere šole streljanja učijo kako hitro zamenjati šaržer, večina ljudi pa to zanemarja in se koncentrira na streljanje na tarčo. Še tako natančno streljanje vam nič ne pomaga, če vas nasprotnik doseže medtem ko skušate zamenjati šaržer.

Tretjič, tudi naboj iz pištole ne ubije vsakogar, ki ga zadene. Bill Badger, eden od ljudi, ki so končno ustavili napadalca, je bil tudi sam ranjen v glavo. A krogla ga je le oplazila in bil je tako poln adrenalina, da rane sploh ni opazil, dokler niso prišli reševalci in policisti. Če imate opravka z oboroženim napadalcem in branite nekaj, kar vam je bolj dragoceno kot vaše življenje (otroke, ljubljene osebe in podobno) potem se morda splača tvegati strelno rano, če boste potem lahko ustavili napadalca.

Po drugi strani, če se z orožjem branite pred napadalci (oboroženimi ali ne) se prepričajte ali ste z zadetkom napadalca zares ustavili, da vas ne bo kasneje neprijetno presenetil (po možnosti potem ko ste mu obrnili hrbet).

Četrtič, tudi neoboroženi ljudje niso nemočni. Ko je napadalcu zmanjkalo nabojev, ga je nekdo udaril, da se je opotekel in izpustil rezervni šaržer. Starejša gospa se je vrgla na šaržer, da ga ne bi mogel pobrati in Bill Badger je napadalca podrl in sedel na njem, dokler ni prišla policija.

Tudi navadni ljudje, ki nikoli niso skupaj vadili obrambe, se lahko skupaj obranijo pred oboroženim napadalcem, če vsak naredi tisto, kar lahko. Morajo pa ravnati takoj, ko opazijo priložnost in se ne obotavljati.

Na koncu bi omenil še enega pomočnikov kongresnice, ki jo je ucvrl stran, takoj ko je slišal prvi strel. Res je, da ni pomagal pri razorožitvi napadalca. Kljub temu je ravnal popolnoma pravilno: kakih 100 metrov stran se je ustavil in po svojem mobilnem telefonu poklical policijo in reševalce. Tudi njegovemu dejanju dolgujejo svoja življenja nekateri od ranjenih v napadu (vključno s kongresnico), ker je na ta način zagotovil, da so bili pravočasno pripeljani v bolnišnico in dobili zdravstveno pomoč.

Pištola vam torej ne da čudežne moči, da bi se uprli vsem napadalcem, ali da bi lahko napadli poljubno mnogo ljudi. In tudi če vas nekdo neoboroženega napade s pištolo, ni rečeno, da ne morete ničesar več storiti. Da, če od vas zahteva “samo” denar, se ga verjetno bolj splača dati, kot pa tvegati življenje. Toda, če hoče nekaj, kar je vredno toliko  ali več kot vaše življenje (recimo življenje vaše družine), potem so stvari, ki jih lahko naredite.

Napadeni v Arizoni so s svojimi dejanji prekinili potek, ki ga je začrtal napadalec in ga s tem premagali. Oboroženi ljudje neoborožene pogosto podcenjujejo in z nekaj znanja (ali brez znanja pa veliko hrabrosti) se jim da postaviti po robu in preprečiti najhujše.

(Ta tedenski post zamuja (objavljen šele v četrtek namesto v nedeljo ali ponedeljek) zato ker sem trenutno na Aikido seminarju na Poljskem in težko najdem dovolj časa za pisanje.)

Posted in nasveti, orožje | Tagged , , | Leave a comment

Katera je najboljša borilna veščina?

Borilne veščinePred leti sem bil prisoten, ko so izkušenega učitelja borilnih veščin vprašali, katera borilna veščina je najboljša – najbrž zato, ker so pričakovali, da jim bo povedal, zakaj je najboljša njihova.

Odgovoril jim je, da so različne borilne veščine kot različne poti do vrha gore. Nekatere poti so bolj strme, druge bolj položne, nekatere se imajo razgledne točke, druge so strogo usmerjene proti vrhu. Gora je pridobitev samodiscipline in znanja, ki ti omogočata, da obvladaš sebe in svojo okolico. Vsak si mora izbrati svojo pot (ali kombinacijo poti – nikjer ne piše, da mora vsak nujno slediti le eni poti) tako, da ji bo lahko sledil do vrha.

Vsaka borilna veščina ima določene prednosti. Če je šport, kot sta judo ali boks, imate možnost tekmovati na prvenstvih in tekmovanjih – vendar se ne boste učili, kaj storiti, če vas nasprotnik napade na način, zaradi katerega bi mu sodnik prisodil kazensko točko.

Če bi se kdaj spopadla boksar in judoist, bi judoist izgubil, če bi ga boksar uspel zadeti s pestjo – boksar pa bi izgubil, če bi judoist dobil priložnost, da ga vrže. To ne pomeni, da je judo boljši kot boks, niti ne pomeni obratno. Oba sta športa in delujeta v svojem okolju.

In če je nekdo izvežban v enem ali v drugem, bo lahko obvladal nekoga, ki ni treniral ničesar. Jasno je tudi, da je vsak, ki ju trenira, telesno in duševno pripravljen na konfliktne situacije in tudi to je veliko vredno.

Judo in boks sem omenil predvsem zato, ker sta njuna koncepta tako zelo različna. Seveda je borilnih veščin še mnogo, mnogo več. Od takih, ki se zanašajo predvsem na udarce z nogami (kapoeira), do takih, kjer so možni tako z rokami kot z nogami ( taekwondo, kick boxing, karate) ali samo z rokami (boks). Potem so tu še borilne veščine, ki se zanašajo na mete (judo) ali na mete in blokade sklepov (jiu jitsu, aikido). In ne pozabite, o čem smo govorili pred kakim mesecem: tudi tek je lahko borilna veščina.

Vsaka, čisto vsaka borilna veščina vam bo koristila, če jo boste redno vadili, a vsaka zahteva drugačno vadbo in vas razvija v drugačno osebnost.

Tekmovalni športi v vas razvijajo tekmovalnega duha, pa ne pripravljajo posebej za samoobrambo v vsakdanjih situacijah. Bolj nasilne veščine spodbujajo trdoživost, mehkejše laže trenirate tudi, če niste mladi in atletski.

Pa tudi to še ni vse. Veliko je odvisno od skupine, s katero trenirate. Nekatere skupine vzpodbujajo tovarištvo med vsemi, ki trenirajo skupaj, druge vzpodbujajo rivalstvo.

Zdi se logično, da k tovarištvu bolj spodbujajo “mehkejše” veščine (prav duh sodelovanja in solidarnosti je bilo tisto, kar me je pritegnilo k Aikidu), ni pa nujno – in veliko je odvisno od trenerja in vzdušja, ki ga ustvari na treningu in okrog treninga.

Se vam zdi čudno, da sem toliko pisal, pa ne priporočil kake borilne veščine? Kdaj drugič bom govoril o tisti borilni veščini, ki sem jo izbral zase. Danes vas zapuščam le z eno mislijo:

Najboljša borilna veščina je tista, ki je prava za VAS. Za vaš način mišljenja, vaš način življenja in vašo telesno pripravljenost. Najboljša borilna veščina za vas je tista, ki vam je tako všeč, da jo boste redno trenirali.

To je edina pot, ki vas bo lahko pripeljala bliže vrhu gore.

Posted in borilne veščine | Tagged , | 1 Comment

Spopad z večimi nasprotniki, drugi del

Že v prvem delu sem omenil, da morate pri spopadu z večimi nasprotniki biti dovolj dobri, da lahko posameznega nasprotnika obvladate v sekundi ali dveh. To ne pomeni, da morate nasprotnika nujno nokautirati. Dovolj je, da poskrbite, da se bo nekaj sekund ukvarjal sam s seboj namesto z vami.

Continue reading

Posted in nasveti | Tagged , , | Leave a comment