Zakaj sem izbral Aikido

V enem od prejšnjih člankov sem že napisal, da je najboljša borilna veščina tista, ki vam je dovolj všeč, da jo redno vadite. In pri tem še vedno vztrajam. Še tako učinkovita borilna veščina vam ne bo dosti pomagala, če boste o njej le brali, ali če vam jo nekdo nekajkrat pokaže, potem se pa z njo ne ukvarjate.

Od vseh borilnih veščin, obrambnih veščin, borilnih športov ali kakorkoli jim že rečete, sem zase izbral Aikido.

Prvo, kar sem opazil pri treningih je bilo, da v dobrih Aikido klubih vsi ki trenirajo pazijo eden na drugega in začetnike mečejo le toliko, kot znajo začetniki padati. Ko sem kot bel in rumen pas hodil po seminarjih, sem hitro videl, da me naprednejši aikidoke mečejo nežno, čeprav so druge metali močno. Močneje so me začeli metati šele, ko so videli, da znam varno pasti. To, da pri treningu Aikidoke vedno pazijo na svojega partnerja (in na druge na blazinah)se zelo razlikuje od treningov pri nekaterih drugih športih, kjer je atmosfera bolj tekmovalna in manj prijateljska.

Druga stvar, ki sem jo opazil, je bila, kako so nas učili paziti nase. Ker Aikido ni šport, ne pozna koncepta “tega nasprotnik ne bi naredil, ker bi ga sodnik diskvalificiral”. V Aikidu pričakujemo, da nas bo nasprotnik napadel na vsak možen način, zato se varujemo tudi pred takimi stvarmi, kot je brca v glavo, ko smo na tleh. Pri treniranju športov tega ne počnejo, ker je zanje to izguba časa. Pri športu je važno tisto, kar prinese točke, ne tisto, kar se lahko zgodi v realni situaciji.

Tretje: pri Aikidu se učimo pravilno padati. To pride prav ne samo takrat, ko vas nasprotnik vrže (kar počnemo na treningih) temveč tudi takrat, ko nam v vsakdanjem življenju spodrsne ali zaradi česa drugega izgubimo ravnotežje. Kot je rekel eden mojih učiteljev: Mnogim od vas se ne bo nikoli zgodilo, da vas kdo napade. A vsak človek pade, v povprečju enkrat vsakih deset let. Če pademo pravilno, si lahko prihranimo marsikateri zlom ali podplutbo. Kar nekaj aikidok poznam (obeh spolov) ki so nenadoma padli na ledu, na rolerjih, ali iz kakega drugega razloga – instinktivno padli prav in se pobrali veliko manj potolčeni, kot bi to kdo pričakoval.

Četrta stvar: pri Aikidu se učimo, da se moraš (tudi ko izvajaš tehniko) ves čas zavedati okolice. Pri treningu je to pomembno ker moraš vedno paziti, da boš svojega partnerja vrgel varno – in ne recimo v zid, ali v nekoga drugega. Navade, ki jih s tem pridobiš pridejo mnogokrat prav – ne samo v primeru konfliktnih situacij, temveč tudi, na primer, med vožnjo. Če se zavedaš, kje so automobili okrog tvojega, lahko pravilno reagiraš, ko se kaj zgodi na cesti pred teboj.

Peta stvar: boj z večimi nasprotniki je sestavni del naprednega treninga Aikida. Konfliktna situacija izven treninga se hitro lahko prelevi iz konflikta z eno osebo v konflikt z večimi nasprotniki.

Ne pričakujte, da boste na nekaj takega pripravljeni takoj ko začnete trenirati. V prejšnjih dveh člankih, ki sta se ukvarjala z spopadi z večimi nasprotniki sem že omenil, da moramo za uspešen spopad z večimi nasprotniki biti dovolj dobri, da z enim nasprotnikom opravimo v eni, največ dveh sekundah. Vse, kar se pri Aikidu učimo, pride prav pri spopadu z večimi nasprotniki – na izpitu za prvo stopnjo črnega pasu moraš opraviti s 4 napadalci naenkrat.

Šesta, in za moje pojme zelo pomembna stvar je, da se način treninga, kjer vsak pazi na svojega partnerja (ukeja, torej napadalca) in ga varuje pred poškodbami, pomaga k razvoju dobrih odnosov med ljudmi v doju. Bil sem na že seminarjih, kjer nisem ob vstopu v dvorano poznal nikogar – ampak po prvi uri treninga sem imel znance, za katere sem vedel, da so dobri ljudje (ker sem to začutil po tem, kako so izvedli tehniko, ko sem jih napadel).

Aikido ni za vsakogar. Res je prilagojen temu, da ga lahko izvajajo tako šibki kot močni ljudje, toda nekaterim ljudem Aikido ne ustreza po temperamentu. Kdor se želi le naučiti kako čimhitreje nekoga “razbiti”, mu bo na treningih Aikida hitro postalo dolgčas.

Kdor pa želi uporabljati Aikido kot orodje razvoj samodiscipline in/ali kot orodje za prekinitev konflikta, pa bo na vsakem treningu našel nekaj zase.

This entry was posted in borilne veščine and tagged , . Bookmark the permalink.

2 Responses to Zakaj sem izbral Aikido

  1. Oskar says:

    In my life I’ve never ever need aikido to defence, but it saved my health few times when I fall down on the street etc. The break falls is the most important part of Aikido training for all beginners. Even if student never learned single technic, if he learned a brake falls, he will learn everything that is important ;]

  2. Pingback: Tweets that mention Zakaj sem izbral Aikido | Samoobramba za nenasilne ljudi -- Topsy.com

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *