A ti si že kdaj koga nalomil?

Zadnjič me je v službi kolega prosil, da mu pokažem kako tehniko.

To je zelo kočljiva zahteva, saj ne moreš pokazati kar katerekoli tehnike. Veliko tehnik, ki jih pri Aikidu učimo, zahtevajo oblazinjena tla, ali nasprotnika, ki zna varno pasti. Brez tega lahko pride do poškodbe. Da bi prišlo do poškodbe pri tem, ko  nekomu želiš samo pokazati tehniko, je seveda popolnoma nesprejemljivo, v službi pa sploh.

Pokazal sem mu sankyo (ali kot nekateri temu v šali pravijo “twist and shout”), ker znam tam dobro nadzorovati, koliko moči je potrebne da boli ravno prav in ne preveč. Kolega je prestal bolečino tako, kot sem pričakoval. Ko si je nehal masirati roko, mi je zastavil vprašanje iz naslova.

Odgovoril sem mu, da ne – ampak mislim, da ni razumel vsega, kar sem s tem odgovorom hotel povedati.

Aikido je veščina, kjer se učimo ustaviti napadalca z minimumom sile. To ne pomeni, da napadalca ne bo bolelo, celo zelo bolelo. Skušamo pa se izogniti (razen kadar gre zares za nohte) tehnikam, ki bi povzročile trajne poškodbe.

Med treningom, ko lahko vadimo nevarne tehnike, vedno pazimo drug na drugega. Napadalec (uke) pazi na metalca (nage-ja) in obratno. In seveda, oba pazita vsak nase. Le tako se lahko učimo uporabljati tehnike, ki bi sicer lahko bile nevarne. V aikidu vedno pazimo, da učenca ne izpostavimo tehnikam, ki bi bile zanj nevarne. Barvni pasovi ne pomenijo samo, da je nekdo položil toliko in toliko izpitov, temveč tudi, da je dovolj dober, da lahko proti njemu varno uporabimo določeno tehniko – ali pa da ni, in da moramo torej tehniko proti njemu izvesti nežno, pazljivo in mogoče tudi zelo počasi.

Pred leti, ko sem bil še moder pas, mi je drug kolega pokazal nož in rekel: “Saj vi trenirate tehnike proti nožu, ali ne?” “Res jih”, sem mu potrdil, in mu potem povedal čisto po pravici, “ampak jaz še nisem dovolj dober, in lahko bi se zgodilo, da ti pri tem zlomim roko”. Pogledal je v nož, potem pa ga zaprl in ni prosil za demonstracijo…

Če bi me kdo napadel nepričakovano, bi se lahko zgodilo, da bi reagiral prehitro in ga pri tem poškodoval. Bi pa mi bilo žal in moj učitelj bi mi najbrž naložil vaje, ki bi mi pomagale kontrolirati napad. Za tretjo stopnjo črnega pasu (do katere mi še manjka kar nekaj let) v naši organizaciji pričakujejo, da boš pokazal popolno obvladovanje nasprotnika. To v situaciji v doju pomeni ne samo, da med tehniko nasprotnik ne more narediti ničesar, s čemer bi se tehnike ubranil, temveč tudi, da znamo nasprotnika zvabiti v napad, ki nam v tistem trenutku ustreza.

Situacija na ulici je seveda popolnoma drugačna od situacije v doju in takrat ni mogoče zagotoviti enake varnosti za napadalca. Ampak veščine, ki prispevajo h kontroli med treningom in na izpitu, pomagajo tudi pri napadu na ulici.

Edinkrat, ko me je nekdo dejansko napadel, sem situacijo zaključil brez kake poškodbe, na eni ali na drugi strani. Ampak napadalec se je naučil, da se me ne splača napadati, in da grožnje z nasiljem name ne delujejo.

Ne, nikogar še nisem nalomil. In če kdaj koga bom, bom krepko razmislil, zakaj je do tega prišlo, katere napake sem naredil in se potrudil dodati v svoj trening elemente, s kateremi bom dosegel, da bom naslednjega napadalca ustavil, ne da bi ga nalomil.

This entry was posted in borilne veščine, samoobramba and tagged . Bookmark the permalink.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *